sobota, 27. oktober 2012

Kolovrat

Kolovrat v pravljicah - simbolni pomen kolovrata in vretena

Na pamet se lahko spomnimo vsaj dveh znanih pravljic, kjer kolovrat igra pomembno, celo usodno vlogo. To sta seveda Trnuljčica in Špicparkeljc.

Pri Trnuljčici je prerokovano, da se bo pri petnajstih (ali šestnajstih, ali celo dvanajstih, odvisno od verzije) zbodla in umrla (zaspala).

Pri Špicparkeljcu mora mlinarjeva hči iz slame napresti zlato, sicer bo umrla.

Obakrat s kolovratom.

Že ti dve pravljici nam dajeta misliti, da so kolovrati, vretena in predenje povezani s smrtjo. Še več - povezujejo življenje in smrt.

Sojenice, pri Grkih Mojre, pri Rimljanih pa Parke, pletejo niti človeških življenj
Brata Grimm sta podpirala teorijo o povezavi pravljic z miti. Pravljice naj bi bile zgolj nekakšni odmevi starodavnih mitov in med temi se v različnih delih sveta nenehno pojavljajo skrivnostne predice, ki so povezane z življenjskimi usodami ljudi.

Kloto, Lahezis in Atropa so si delo razdelile, kot je bilo tudi sicer v navadi. Ena je predla, druga vlekla in zadnja prerezala nit. Če kar ostanemo v Grčiji, seveda lahko omenimo Aridano, ki je z nitjo pomagala Tezeju preživeti smrtonosni labirint in srečanje z Minotavrom. Potem je tu Arahna (Arahne), ki se je neprevidno postavljala s svojim mojstrstvom v tkanju. Ker Atena, boginja tkanja (med drugim), ni prenesla konkurence, jo je spremenila v prvega pajka (latinsko ime vseh pajkovcev je Arachnida) Spomnimo se, kako si je Odisejeva žena s pletenjem kupovala čas do vrnitve soproga in odvračala snubce. In tako naprej. S predenjem so povezana številna mitološka bitja, pri Slovanih na primer rusalke, nagajive vodne vile, ki so spečim ženskam kradle šivalni pribor.

V pletenju in predenju je bilo že od nekdaj nekaj skrivnostnega, magičnega, praviloma pa je bilo povezano z ženskami. Zanimivo je, da gre pri tem za dejavnost, ki je bila tradicionalno primerna za ženske iz vseh družbenih slojev, kar prav tako daje vretenu nekakšno povezovano vlogo.

Poleg tega nekateri razumejo vreteno kot simbol premoči moškega nad žensko, kar ponazarja tudi sicer že opuščeni običaj prenašanja vretena na čelu poročne procesije v nekaterih krajih po svetu. Vreteno pa ni le simbol ukročene žensk (povezava prebadanja prsta pri Trnuljčici s spolnim odnosom je Freudu samoumevna), ampak tudi ustvarjalnosti in fantazije, saj z vretenom lahko 'napletemo' nekaj novega, neko novo resničnost. Tudi pri nas poznamo izraz, da je nekdo 'napletal in napletal'ali 'kar nekaj pleteničil', ki ga uporabljamo, če hočemo povedati, da si je nekaj izmišljeval.

V Špicparkeljcu je to povsem očitno. Dekle je tisto, ki si z vretenom ustvarja novo življenje (čeprav ob tem nenehno tvega svoje in kasneje otrokovo življenje), Špicparkeljc je zgolj posrednik. Ko se ga znebi, je svobodna in v svojem življenu lahko tudi zares uživa.

Zato nikoli in nikdar ne podcenjujmo moči, ki je daje kolovrat.

ponedeljek, 10. september 2012

Čevlji

Čevlji (ali neka druga obutev) imajo lahko v pravljicah zelo pomembno vlogo. Kar pomislimo na Pepelko ali Obutega mačka! Tudi sedemmiljski škornji niso kar tako.

Vprašajmo se, kakšna simbolika se skriva za njimi? Kakšne skrite pomene lahko s seboj prinašajo čevlji?

Prizor iz Stare gospe v cevlju Josepha Martina Kronheima
Čevlji v pravljicah lahko pomenijo marsikaj, a psihoanalitiki se običajno najprej posvetijo najbolj očitni simboliki. Iskanje prave nožice za pravi čevelj v Pepelki se zelo odkrito spogleduje s spolnostjo. Veliko jih je, ki poskusijo sloviti stekleni čeveljček (v večini starejših različic je zlat, kar je glede na simboliko zlata še bolj jasno), a le ena je primerna za zakonsko družico kraljeviču.

V srednjem veku je  bil tudi v resnici pogost običaj, da je nevestin oče med poročnim obredom podal čevelj ženinu in ta ga je pomagal obuti nevesti, ki je s tem simbolno postala njegova last (in odgovornost). Ne pozabimo, da imamo v Pepelki pri obuvanju prav tako prisotne vse tri: ženina, nevesto in njenega očeta.

Se pravi, da ne gre le za iskanje partnerja, ampak odgovorno iskanje partnerja (zlato je tesno povezano z zrelostjo in odgovornostjo), kar nas pripelje do druge povezave: čevlji nam pogosto prikažejo vztrajnost, celo trmo. Junaki v pravljicah morajo pogosto potovati daleč in dolgo, kar je slikovito prikazano na primer s sedmimi pari ponošenih čevljev (tudi o simboliki števila sedem smo že pisali), ali z železnimi čevlji, ki so bili tako obrabljeni, da je podplat dobesedno izginil.

Čevlji so vsekakor povezani tudi z odraščanjem, kar je seveda logično, če pomislimo na njihovo zgodovino. še nekaj stoletij nazaj si jih ni mogel privoščiti vsak, kaj šele, da bi jih kupovali otrokom, ki so jih tako ali tako ali takoj uničili ali prerasli. Nakup čevljev je še danes v nekaterih delih sveta pomembno simbolno dejanje in ob tem se spomnimo na Obutega mačka.

Zakaj je od svojega gospodarja zahteval škornje, s katerimi si je prislužil ima iz naslova? Ker je samo obut lahko vstopil v višje kroge. Obuti maček je nato s spretnim spletkarjenjem našel udobno mesto zase in svojega lastnika, slednjemu pa ne nazadnje priskrbel še kraljično za ženo.

Tudi pri nas je znan izraz, da mora nekdo, če hoče doseči neko določeno stopnjo znanja, mojstrstva, odgovornosti ... - stopiti v čevlje, nekoga, ki je nekaj že dosegel.

Prav zanimiva je Jungovska razlaga pri nas malce manj znane pravljice bratov Grimm Dvanajst plešočih princes. V tej pravljici dvanajst princes vsak večer zaklenejo v skupno spalnico, ko pa jo zjutraj odklenejo, so njihovi čevlji povsem uničeni. Kralj hoče na vsak način izvedeti kam in kako hodijo njegove hčere vsako noč in je pripravljen to informacijo tudi dobro plačati - z roko ene od princes in položajem svojega naslednika. Se pravi, da nekdo, ki razreši to skrivnost, dokaže svojo zrelost in si s tem prisluži najvišjo možno nagrado v pravljicah (poroka in kraljestvo). Toda če poskuša neuspešno, ga čaka smrt.

Po Jungu (seveda je to le ena možnih razlag) je treba čevlje v Dvanajst plešočih princesah razumeti skupaj s plesom, med katerim jih scefrajo do koscev. Ples je lahko predvidljiva in nedolžna zabava s predpisanimi koraki ali pa nebrzdano divjanje z uničenimi čevlji kot na primer v tej pravljici. Ko je skrivnost razrešena, razlog za uničene čevlje razkrit in vse energije uravnotežene (na začetku je s kar dvanajstimi poskočnimi princesami očitno preveč mladostne ženske energije, ki je strogi in neprilagodljivi kralj kljub zaklepanju in straži ne more nadzirati), je tudi konec lahko srečen.

Podobno vlogo posrednika med  resnim in neresnim, nadzorovanim in podivjanim, odgovornim in nezrelim odigrajo Rdeči čevlji v pravljici Hansa Christina Andersena.

S čevlji je povezana kopica običajev po svetu, še vedno so del različnih poročnih obredov (od njihovega privezovanja na odbijače do razbijanja stekla s čevlji, ne nazadnje je marsikje nevesta včasih namesto podvezice metale čevel in tako določala, katera bo naslednja v njenem položaju, se pravi v njenih čevljih), kaže pa, da bodo še kar nekaj časa v dvojni vlogi: simbol moči in napuha na eni in ponižnosti in prizadevnosti na drugi strani.

To dvojno vlogo si najlaže ponazorimo s prizorom iz zgodovine visokih pet - izumili so jih, da pomembnim, oziroma bogatim ne bi bilo treba gaziti po blatu. Višje so bile pete, višjo gospodo so nosile. Tako je tipična dama iz visoke družbe (izraz visoka družba je povezan prav s tem) svojo pomembnost pokazala s tem, da ni bila sposobna prečkati ulice brez pomoči dveh služabnikov, ki sta jo ob tem podpirala.

Močan simbol torej, ki ga je treba vedno razlagati glede na ostale simbole v zgodbi.

četrtek, 5. julij 2012

Rdeča

Rdeča barva

Rdeča barva ima zelo pomembno simbolno vlogo v pravljicah. Pravzaprav gre nedvomno za najmočnejšo in najizrazitejšo barvo med vsemi.

Rdeča je barva življenjske moči, odraslosti, ljubezni, pa tudi jeze, sovraštva in ljubosumja.

Rdeča kapica pride na misel takoj ob omembi rdeče barve

V pravljicah rdečo barvo najprej iščemo v Rdeči kapici. Zelo pomembno je, a kapo deklici izroči babica, se pravi oseba s pojemajočimi življenjskimi močmi, ki rdečo, torej barvo življenja predaja vnukinji, v kateri se življenje šele prav prebuja.

Rdeča je barva menstrualne krvi in izgube devištva, zato moramo to barvo vzeti resno. Nič čudnega, da z rdečo označujemo pomembna sporočila in so z njo obkroženi prometni znaki, ki opozarjajo in prrepovedujejo. Rdeča je pač barva, ki je zaradi svoje valovne dolžine (najvišja, človeškemu očesu vidna) najbolj opazna tudi v slabem vremenu.

Rdeča je barva življenja, pa tudi strasti, pohote. Zloglasne četrti rdečih luči so namenjene prav temu: zadovoljevanju poželenja in iskanju potrditve življenja. Če se vrnemo k Rdeči kapici, bi jo prav lahko zamenjali za eno izmed rdečelask, saj rdeči lasje niso zanimivi le zato, ker so v naravi nekaj redkega, posebnega, ampak s z njimi povezani tudi različni miti.

Rdeča barva las naj bi bila zagotovilo boljšega in predvsem pestrejšega spolnega življenja in znan poskus v Nemčiji, ki ga je leta leta 2006 izpeljala psihologinja Christine Baumanns, je pokazal, da so rdečelaske, prave in naravne, v anketah potrdile, da je njihovo spolno življenje bogatejše kot pri rjavolaskah ali blondinkah. Rdeča barva za lase je očitno močan afrodizijak, ki po mnenju psihologov sporoča: Pripravljena sem, voljna sem.", če pa je ženska že oddana, sporoča tudi svojemu partnerju: "Nisem zadovoljna. Iščem kaj boljšega."


Rdeča kapica si svojega pokrivala ne zasluži, saj nanj še ni pripravljena. Mati ji namreč naroči, naj ne zapušča poti, ona pa je seveda ne posluša in težave so hitro tu. Na srečo ji priskoči starejši, izkušenejši, zaščitniški in očetovski lik lovca in deklica dobi novo priložnost.

Rdeča je torej barva zrelosti, kar velja tudi v katoliški cerkvi, kjer se z rdečim pokrivalom kardinali kot najboljši med najboljšimi ločijo od preostalih cerkvenih dostojanstvenikov. Samo oni imajo pravico izbirati papeža kot vrhovnega poglavarja.

Lep primer rdeče barve v pravljicah so tudi rdeči čevlji. V Čarovniku iz Oza so v knjižni predlogi sicer srebrni, a so jih, ker so ravno uvajali barvni film, za potrebe ekranizacije predelali v rubinasto rdeče, so pa v literaturi za otroke znani tudi Rdeči čevlji Hansa Christiana Andersena. Ženska, ki jih nosi, je lahkomiselna, neodgovorna, nespoštljiva in si svoje mesto v družbi zasluži šele, ko se pokesa in spokori.

Ne pozabimo niti na rdeče jabolko v še eni sloviti pravljici. Sneguljčica zaradi zastrupljene polovice jabolka umre in seveda ni naključje, da je zastrupljena polovica ravno rdeča (simbolizira kri, ki pomeni življenje, pa tudi nevarnost).

In za konec še rdeča preproga. Ker je bila rdeča dolga stoletja barva kraljev in velepomembnežev, so ponekod (menda se je začelo v Indiji, v Evropi pa v stari Grčiji), zanje pogrinjali rdečo preprogo, ki naj bi dajala vtis neprekinjenega udobja, kakršnega daje lahko le kraljevk palača ali kočija. Velikaš, ki je živel n relaciji palača, kočija, palača, je seveda z rdečo preprogo ohranjal vtis, da je ves čas varno in udobno obdan z razkošjem, kajti njegove noge se niso niti za hip dotaknile umazanih tal!

četrtek, 5. april 2012

Vrtnica

Kakšna je simbolika vrtnice v pravljicah? Kaj vrtnica simbolizira tudi sicer?

Vrtnice povezujemo z ljubeznijo, čutnostjo, predanostjo, častjo in zvestobo. Zelo pogosta je povezava vrtnice z nesmrtnostjo, oziroma z močjo ljubezni, ki je ne more premagati nič, niti smrt.

Vrtnice, čeprav na videz nežne, burijo domišljijo s svojimi obveznimi spremljevalci, trni. Zato ne preseneča, da jih najdemo v številnih grbih, kjer si delijo mesto z levi, zmaji in drugimi junaškimi simboli. Vrtnico najdemo tudi v grbu Nove Gorice.

Vrtnica - vir pdphoto.org
Vrtnice navdihujejo že tisočletja

Vrtnice gojimo že vsaj štiri tisočletja. Ker so na naših vtovih tako običajne, se jih je dolgo držalo kar ljudsko ime: rože in po njih je menda dobil svoje staro ime tudi mesec junij (rožnik).

Seveda se cvetlice s takšnim slovesom prej ali slej znajdejo tudi v zgodbah. V pravljicah imajo vrtnice kar pomembno vlogo.

Omenimo na primer staro in pri nas malce manj znano pravljico Lepotica in zver. Oče je hotel obdarovati svoje hčere in zadnja si je zaželela vrtnico. Ko jo je utrgal, bi skoraj izgubil življenje. Toda namesto njega je svoje življenje zastavila hčer in tako se začne ena najlepših in najbolj pravljičnih ljubezenskih zgodb, v kateri najdemo vse, kar povezujemo z vrtnico, se pravi čast, čutnost, hrepenenje, celo nesmrtnost (alkimisti so vrtnico povezovali z razsvetljenjem) ...

Svojo dvojno naravo pokažejo vrtnice v Grimmovi inačici pravljice Trnuljčica, kjer trnje obda grad s spečo lepotico in dvorjani. Zaradi trnja številni junaki in morebitni snubci izgubijo življenje. Ko se pokaže pravi ženin, se trnje umakne in zacveti.

Brata Grimm sta rožne grme uporabila še v Rdeči in beli roži, kjer rojstvo in življenje ene zaznamuje grm z belimi in druge grm z rdečimi vrtnicami.

Na tem mestu lahko omenim še barvo, saj ima vsaka barva vrtnic svojo simboliko: bela je seveda čista, tudi skrivnostna, rdeča pomeni strast, žtrvovanje in življenje, rumena veselje in zrelost.

Ena najlepših pravljic vseh časov pripoveduje prav o spremembi barve vrtnice. Slavček in vrtnica pripoveduje o razvajeni princesi, ki si zaželi najlepšega cveta na svetu in čeprav so zanj žrtvovana kar tri življenja, ostane to, kar je: razvajena princesa.

V tej pravljici vrtnico prav tako spoznamo kot izjemno močan simbol, ki se ga bo očitno skozi vso zgodovino, hočeš nočeš, držal grenko sladek priokus.

petek, 2. marec 2012

Kralj

Kaj počne kralj v klasičnih pravljicah?

V mnogih pravljicah nastopajo kralji, kraljice, princese in podobni liki, ki v sodobni literaturi za otroke sicer niso več tako pogosti (pravzaprav jih skoraj ni več, z izjemo skomercializiranega lika princeske, o katerem bom spregovoril kdaj drugič), a vendarle si večine klasičnih pravljic brez njih, kljub bolj ali manj domiselnim priredbam in predelavam, ne moremo zamisliti.

Kralj je v pravljici lahko bolj ali manj očetovski
Lik kralja v pravljici je seveda zelo hvaležno izhodišče za psihologe, ki so v njem našli očeta, avtoriteto, moč, nadzor in še marsikaj, kar presega namen tega bloga.

Kar se meni zdi pomembno, je pomen kralja v trenutku, ko se pravljica zaplete. Navadno imamo namreč neko stanje, katerega del je tudi kralj, ki skrbi za ravnotežje.

Toda, če se naj v pravljici začne dogajati kaj zanimivega, se mora ravnotežje podreti, se pravi, da mora nekaj spodnesti kraljevo avtoriteto. Recimo, da v deželo prikoraka zmaj in zaheva princesko. Ali pa kralj zboli in mu devet modrecev iz devetih dežel ne more pomagati. Ali pa je kralj že tako star, da bi rad svojo avtoriteto sam prenesel na svojega sina ali koga drugega ...

Možnosti je ogromno, pri tem nas omejuje le naša domišljija. Pepelka je na primer primer (lej, dvakrat ista beseda, pa se vseeno sliši prav) prenosa avtoritete s kralja na sina, kjer sin izbira primerno nevesto, in čeprav se odloči za neznanko, kralj njegovo izbiro potrdi. V Žabjem kralju je nasprotno hči tista, ki poskuša posredno omajati očetovo avtoriteto, ko požre dano besedo. Kralj jo spomni, da mora držati obljubo, in ko ona njegovo avtoriteto sprejme, dobi sanjskega ženina. Tudi v Špicparkeljcu kraljeva avtoriteta odigra pomembno vlogo. Mlinarjevo hvalisanje se ob kraljevi zahtevi spremeni skoraj v smrtno obsodbo, medtem ko v Gosji pastirici kralj odigra vloge detektiva, tožilca in sodnika.

Še bolj je zanimiv lik kralja, ki svojo avtoriteto izgubi. V Sneguljčici se mu to zgodi precej mimogrede, brez nekega opaznega konflikta. Pravzaprav niti ne izvemo, kaj se z njim dogaja, jasno je le, da ima vse niti v rokah zlobna kraljica. V Trnuljčici se kralj aktivno postavi po robu prekletstvu, ki ga je pravzaprav priklical sam, ko ni povabil zlobne vile. Toda ukaz, naj v kraljestvu sežgejo vse kolovrate, ni dovolj. Svoje hčere vseeno ne more obraniti pred usodo.

Brunhilda iz Wagnerjeve Walkire je obdana z ognjem, namesto s trni

Pravzaprav je dokaj jasno, da bi imela Trnuljčica, če bi jo pravočasno seznanili s kolovrati in z njimi povezanimi nevarnostmi, bistveno boljše možnosti v boju s prekletstvom. Ob pogledu na kolovrat gotovo ne bi bila tako očarana in tudi zbodla se najbrž ne bi. Analitiki pa bi seveda ostali brez odlične kosti za glodanje, saj je Trnuljčica tako nabita s simboli spolnosti, da je že samo iz prizora v čumnati s kolovratom jasno, da pravljice (praktično vse klasične, ne le Trnuljčica) govorijo o odraščanju.

Kralj, če je še tako močan, odraščanja svojega otroka in napak, povezanih z njim, ne more preprečiti. Otrok bo napake naredil in se iz njih nekaj naučil, ali pa tudi ne. Če se bo, bo tudi on nekega dne odrasel in prevzel vlogo kralja (ali kraljice), če ne, pa bo postal tipičen nezrel predstavnik povzpetniške potrošniške družbe konca 20. in začetka 21. stoletja.

Po pravici povedano, želim si, da bi tudi v sodobnih pravljicah vsaj kdaj pa kdaj nastopil kakšen kralj ...

ponedeljek, 30. januar 2012

Zlato

Zlato ima v človeški zgodovini posebno mesto, zato igra pomembno vlogo tudi v pravljicah. Le spomnimo se na zlato ptico, lonce zlata, gosi, ki nesejo zlata jajca, ali Zlatolasko, pa nam bo brž jasno, da se dogajanje marsikatere pravljice vrti predvsem okrog te žlahtne kovine.

Zlato je mogoče v naravi najti samorodno, v obliki zrnc, zato je z zlatom prišel človek v stik že zdavnaj. Občudoval je njegov lesk, opazil njegovo izjemno sposobnost kovanja in vlivanja, največji vtis pa je gotovo naredila njegova neobčutljivost na vremenske tegobe. Zlato ne rjavi, kot večina drugih kovin, zaradi leska in barve se ga je hitro prijelo prepričanje, da je povezano s soncem.

Sonce pa je, jasno, osnovni pogoj za preživetje na našem planetu in najstarejše božanstvo, ki ga človeštvo časti še dandanes.

Zlat prstan simbolizira večnost in zelo spominja na Sonce

Zlato povezujemo z življenjem, zdravjem, modrostjo in popolnostjo. V pravljicah je junak pogosto nagrajen z zlatom, saj je njegova naloga običajno ravno doseganje modrosti, zrelosti, popolnosti ...

V pravljici o zlatih jabolkih je povsem jasno, da je zlato preizkus zrelosti. Brata, ki sta na straži zaspala, si nagrade pač nista zaslužila.

Toda čeprav je zlato pogost cilj, je v pravljicah dokaj jasno, da samo zlato ni dovolj. Špicparkeljc zna iz slame presti zlato, a si bolj od vsega želi otroka. V Jakcu in fižolovem steblu kokoš, ki nosi zlata jajca (materialna varnost), ni dovolj, treba je še po pojočo harfo (duhovni napredek). Tudi v Mizici, pogrni se imamo podobno situacijo. Osel, ki kašlja zlatnike, je nekaj vreden šele s palico v vreči, ki ga lahko zaščiti.

Zlato je dragoceno, a vseeno ga lahko iz tega ali onega razloga zmanjka. Spomnimo se še Andersenovega Vžigalnika, kjer vojak šele, ko potroši vse zlato in pade na samo dno, začne ceniti najdragocenejše, kar ima: vžigalnik, ki simbolizira moč in nadzor. Ker se je iz svojih napak nekaj naučil in dosegel primerno zrelost, lahko poslej zasluženo in nemoteno uživa v bogastvu.

Podobno misel lahko izpeljemo tudi iz nekaterih drugih pravljic, V Gosji pastirici zlati lasje razkrijejo kraljevsko poreklo dekleta, a šele njeno vztrajanje, da bo držala besedo, ji prinese končno nagrado: vrnitev družbenega položaja. V Žabjem kralju princesa izgubi zlato kroglo, ki jo sicer dobi nazaj, a šele izpolnitev obljube ji da končno nagrado: moža, ki je dokaz njene zrelosti in pripravljenosti za prevzem odgovornosti v življenju.

Nasprotno v mitu o kralju Midasu izvemo, da niti neomejene količine zlata brez nadzora ne morejo prinesti sreče. Midas spremeni v zlato prav vse, česar se dotakne, kar mu lahko prinese le tragičen konec. Alkimisti so življenje prav tako posvetili iskanju zlata, a med iskanjem - zamudili življenje.

Zlato je torej cilj, a tudi ovira na poti do končnega cilja: sreče.